Danes zadostuje en pritisk na pršilko in parfum se spremeni v oblak drobnih kapljic. Ta način uporabe se nam zdi samoumeven, vendar parfumske stekleničke niso imele vedno vgrajenega razpršilnika.

Muzejske zbirke hranijo številne stekleničke z navadnimi zamaški in podaljšanimi steklenimi nanašalniki. Parfum se je lahko nanašal neposredno na kožo ali pa se je iz stekleničke previdno izlil. Takšne stekleničke so obstajale tudi po pojavu razpršilnikov, zato nova rešitev starega načina ni nadomestila čez noč.

Pomemben korak pri razvoju pršenja je naredil ameriški zdravnik Allen De Vilbiss. Njegova naprava sprva ni bila namenjena parfumom, ampak zdravljenju bolnikov.

Prvi namen je bil pršenje zdravil

Allen De Vilbiss se je rodil leta 1841 in je delal kot zdravnik za bolezni nosu in grla v mestu Toledo v ameriški zvezni državi Ohio.

Pri zdravljenju je moral zdravila nanašati v nos, grlo in druge težko dostopne dele dihal. Ker z napravami, ki so bile takrat na voljo, ni bil zadovoljen, je okoli leta 1887 razvil svoj razpršilnik.

Naprava je tekoče zdravilo spremenila v drobne kapljice. Tako ga je bilo mogoče bolj enakomerno usmeriti na želeno mesto. De Vilbiss je svoj izum v naslednjih letih dopolnjeval, leta 1888 pa je prejel ameriški patent za razpršilnik.

Podjetje DeVilbiss Manufacturing Company je leta 1890 odprlo tovarno, v kateri so naprave začeli izdelovati v večjih količinah.

Thomas DeVilbiss je razpršilnik namenil parfumom

Za povezavo med medicinsko napravo in parfumsko stekleničko je bil pomemben tudi zdravnikov sin Thomas DeVilbiss.

Po podatkih Corningovega muzeja stekla je Thomas leta 1907 uvedel linijo razpršilnikov za parfume. Podjetje je medicinsko zamisel prilagodilo uporabi dišav in postalo prvi ameriški izdelovalec izdelkov, ki jih je imenovalo perfumizers – posebnih razpršilnikov za parfume.

To ne pomeni, da je družina DeVilbiss izumila vse oblike pršenja ali prvo parfumsko stekleničko. Njena pomembna vloga je dobro dokumentirana predvsem pri uspešni predelavi medicinskega razpršilnika v izdelek za ameriški parfumski trg.

Kako je deloval razpršilnik z gumijasto hruško?

Klasični parfumski razpršilnik je bil sestavljen iz stekleničke, cevke, kovinske glave, gibljive cevi in gumijaste hruške.

Ko je uporabnik stisnil hruško, je skozi cev potisnil zrak proti glavi razpršilnika. Hitro premikanje zraka je tekočino po drugi cevki povleklo iz stekleničke. Pri izhodu iz šobe se je parfum razpršil v drobne kapljice.

Takšna naprava ni delovala enako kot današnja pršilka na pritisk. Pri starem razpršilniku je zračni tok ustvarila gumijasta hruška, sodobna steklenička pa ima običajno majhno črpalko, ki ob pritisku potisne odmerjeno količino tekočine skozi šobo.

Namen obeh rešitev je podoben: tekoči parfum spremeniti v drobno razpršeno meglico.

Razpršilnik je postal tudi okras

Ko se je razpršilnik preselil iz ordinacije na toaletno mizico, njegov videz ni bil več samo praktičen. Steklene posode so postajale barvitejše in bolj okrašene, kovinske glave so dobile bogate podrobnosti, gumijaste hruške pa so bile pogosto oblečene v tkanino ter zaključene z resicami.

Katalogi podjetja DeVilbiss iz let med 1925 in 1939 kažejo močan vpliv sloga art déco. Zanj so značilne jasne geometrijske oblike, čiste linije in razkošni materiali.

Corningov muzej hrani tudi DeVilbissov parfumski razpršilnik iz približno leta 1927, izdelan iz svinčevega stekla, kovine in tkanine. Takšni predmeti niso bili samo embalaža za dišavo. Bili so tudi del opreme spalnice oziroma toaletne mizice.

Stekleničke z zamaškom niso takoj izginile

Razpršilnik ni postal edina možnost za shranjevanje in nanašanje parfumov. V istem obdobju so izdelovali tudi številne stekleničke z navadnim ali okrasnim zamaškom.

Corningov muzej stekla denimo hrani več stekleničk Renéja Laliqua iz dvajsetih let 20. stoletja, ki imajo zamašek in ne pršilke. To potrjuje, da sta oba načina uporabe dolgo obstajala drug ob drugem.

Razpršilnik je uporabniku ponudil drugačno izkušnjo. Parfuma se ni bilo treba dotakniti z zamaškom ali ga previdno zlivati iz odprte stekleničke. S pritiskom na hruško ga je bilo mogoče razpršiti po večji površini kože ali oblačila.

Pri dragocenih parfumih je bila pomembna tudi možnost bolj nadzorovanega nanašanja, čeprav stari razpršilniki niso vedno odmerjali popolnoma enake količine.

Razpršilnik je spremenil način uporabe parfuma

Sodobne parfumske pršilke so manj okrasne od nekdanjih gumijastih hrušk, vendar je osnovna zamisel ostala enaka. Parfum se iz zaprte stekleničke skozi ozko šobo spremeni v množico drobnih kapljic.

Ta sprememba je vplivala tudi na sam obred uporabe. Parfum ni bil več samo tekočina, ki jo nanesemo na eno točko. Postal je dišeča meglica, ki jo lahko razpršimo po vratu, zapestju ali oblačilu.

Razpršilnik je hkrati postal del podobe parfuma. V prvi polovici 20. stoletja je bil pogosto razkošen okras, danes pa je večinoma skrit v vratu stekleničke. Brez njega bi bila vsakodnevna uporaba številnih sodobnih parfumov precej drugačna.

Medicinski izum, ki je ostal v parfumeriji

Zgodovina parfumskega razpršilnika lepo kaže, kako lahko izum dobi povsem novo vlogo. Allen De Vilbiss je svojo napravo okoli leta 1887 izdelal za pršenje zdravil, Thomas DeVilbiss pa jo je leta 1907 prilagodil parfumom.

V naslednjih desetletjih so razpršilniki postali razkošni stekleni predmeti v slogu art déco. Pozneje so se njihove velike gumijaste hruške umaknile manjšim in bolj praktičnim pršilkam.

Oblika se je spremenila, osnovni namen pa je ostal: z enim pritiskom spremeniti tekočino v nežen oblak dišave.